Skok človeštva na Luno

Boj za prevlado v vesolju se je začel leta 1957 s sovjetskim Sputnikom 1, prvim umetnim satelitom na svetu. Kot košarkarska žoga velik satelit, ki ga je izstrelila raketa s kozmodroma Bajkonur v Kazahstanu, je potreboval 98 minut, da je obkrožil Zemljo. Nazaj je pošiljal dragocene podatke o razmerah v vesolju in zgornji atmosferi. Uspeh tega preprostega satelita je spravil na noge Američane, saj niso vedeli za sovjetski napredek. Takoj so začeli pospešeno pripravljati lastni vesoljski program.

Že leta 1959 so Američani začeli načrtovati polet prvega človeka v krožnico okoli Zemlje. Kandidate za to nalogo, imenovano projekt Mercury, so izbrali med preizkušenimi piloti vojnega letalstva. Pogoji so določali, da morajo biti stari manj kot 40 let in visoki manj kot 180 centimetrov, da morajo imeti opravljen magisterij in več kot 1500 ur letenja ter da morajo biti usposobljeni za upravljanje reaktivnih letal. Izbrali so le sedem mož.

Sovjetska zveza je leta 1961 še enkrat prva dosegla uspeh, ko je kozmonavt Jurij Gagarin 12. aprila kot prvi človek »obiskal« vesolje. Njegova vesoljska ladja Vostok 1, izstreljena s kozmodroma Bajkonur, je enkrat obkrožila Zemljo in po 108 minutah pristala.

Ameriški predsednik John F. Kennedy se je odzval z obljubo, da bodo ZDA prve poslale človeka na Luno. Že leta 1965 so Američani s projektom Gemini v 20 mesecih opravili 10 vesoljskih odprav s posadko.

Ko je Ed White za 21 minut zapustil plovilo Gemini 4, je postal prvi Američan, ki se je sprehajal v vesolju. Doživetje se mu je zdelo tako razburljivo, da je ob ukazu, naj se vrne v plovilo, dejal: »To je najbolj žalosten trenutek v mojem življenju.«

Ameriški znanstveniki so se lotili izdelave rakete, ki bi bila dovolj močna, da bi dosegla Luno, in vesoljskega plovila, ki bi lahko varno potovalo tja in nazaj. Saturn V, najmočnejša raketa, kar so jih dotlej izdelali, je 9. novembra 1967 vesoljsko plovilo brez posadke utirila v Zemljino orbito.

Apollo 8 s posadko, v kateri so bili Frank Borman, James Lovell in William Anders, je bil prva ameriška odprava, ki je 24. decembra 1968 dosegla Luno. Preizkusil je teorijo, da lahko vesoljsko plovilo med letom mimo oddaljene strani Lune izkoristi njeno gravitacijsko silo, da se potisne nazaj v orbito.

»Tole je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo,« je 20. 7. 1969 dejal Neil Armstrong, potem ko je zapustil Apollo 11 Eagle, se spustil po stopnicah plovila in kot prvi človek stopil na Lunino površje. Sledil mu je pilot Eagla Edwin Aldrin - Buzz. Skupaj sta na Luni preživela več kot 21 ur.

Zgodovinski dogodek je po televiziji neposredno spremljalo 530 milijonov ljudi, najštevilnejše TV-občinstvo vseh časov. V poslopju za prihode newyorškega letališča John F. Kennedy so si denimo lahko potniki ta veličastni korak ogledali na velikem začasnem zaslonu.

Prihod na Luno in uspešna vrnitev na Zemljo, ki sta dokumentirana tudi v knjigi 20. stoletje v sliki in besedi, sta pomenila vrhunec večletnega načrtovanja skupine tisočih strokovnjakov in uresničitev vizije predsednika Kennedyja, ki je leta 1961 obljubil, da bo do konca desetletja človek stopil na Luno.